• Vložitev pritožbe
  • Zahtevek za informacije
60th Rome Treaty anniversaryTvoja Evropa - Portal evropskih in nacionalnih javnih spletnih storitev

Nadaljnji ukrepi institucij v zvezi s kritičnimi ocenami in dodatnimi ocenami

1. Uvod

Evropski varuh človekovih pravic deluje v splošnem javnem interesu, tako da pomaga izboljševati kakovost uprave in storitev, ki jih za državljane izvajajo institucije EU[1]. Sočasno varuh človekovih pravic državljanom Unije zagotavlja nadomestno sredstvo za zaščito njihovih interesov. To sredstvo je dopolnilo varstva sodišč EU in nima nujno enakega cilja kot sodni postopki.

Ta sodišča so edina pristojna za izrekanje pravno zavezujočih sodb in zagotavljanje veljavnih razlag prava. Varuh človekovih pravic lahko izdaja predloge in priporočila, v skrajnem primeru pa lahko pošlje posebno poročilo Evropskemu parlamentu in s tem usmeri politično pozornost na določen primer. Učinkovitost varuha človekovih pravic je tako odvisna od moralne avtoritete, zato je ključno, da je njegovo delo dokazljivo pravično, nepristransko in temeljito.

Nekateri sklepi varuha človekovih pravic, s katerimi ta zaključi preiskave, vsebujejo konstruktivno kritiko zadevne institucije EU in predloge tej instituciji v obliki kritičnih ocen in/ali dodatnih pripomb. Kritična ocena temelji na ugotovitvi nepravilnosti, dodatna pripomba pa se poda brez take ugotovitve. Varuh človekovih pravic vsako leto objavi študijo o tem, koliko so institucije EU preučile kritične ocene in dodatne pripombe, ali so iz njih izluščile spoznanja ter ali so uvedle sistemske spremembe, zaradi katerih bi morale biti nepravilnosti v prihodnje manj verjetne.

2. Namen kritičnih ocen in dodatnih pripomb

V tem okviru imajo dodatne pripombe samo en namen: zaščititi javni interes z zagotavljanjem pomoči zadevni instituciji pri povečevanju kakovosti njene uprave v prihodnosti. Dodatna pripomba ne temelji na ugotovitvi nepravilnosti. Zato jo je treba razumeti ne kot kritiko institucije, na katero je naslovljena, ampak bolj kot nasvet o tem, kako izboljšati neko prakso, da bi se povečala kakovost storitev, ki se zagotavljajo državljanom.

Po drugi strani ima kritična ocena navadno več kot en namen. Enako kot dodatna pripomba ima taka ocena vedno poučevalni vidik: z njo je institucija obveščena, kaj je storila narobe, da bi se lahko v prihodnje izognila podobnim nepravilnostim. Da bi bil poučevalni potencial kritične ocene kar največji, se z njo opredeli pravilo ali načelo, ki je bilo kršeno, in (razen, če je to očitno) razloži, kaj bi institucija morala storiti v posebnih okoliščinah primera. S tako oblikovano kritično oceno se tudi pojasnjuje in utemeljuje ugotovitev nepravilnosti, ki jo je podal varuh človekovih pravic, tako da je namen te ocene okrepiti zaupanje državljanov in institucij v pravičnost in temeljitost njegovega dela. Poleg tega kritične ocene s prikazovanjem, da je varuh človekovih pravic pripravljen javno grajati institucije, če je to potrebno, povečujejo javno zaupanje v varuhovo nepristranskost.

Vendar kritična ocena za pritožnika ne pomeni poprave krivice. Poprave krivice ne zahtevajo vsi pritožniki in vsi zahtevki za táko popravo niso upravičeni. Če pa bi poprava krivice morala biti zagotovljena, zaključitev primera s kritično oceno nakazuje trojni neuspeh. Pritožnik ni uspel dobiti zadoščenja, zadevna institucija ni popravila nepravilnosti in varuh človekovih pravic zadevne institucije ni uspel prepričati, naj spremeni stališče[2].

Če primer terja popravo krivice, je najbolje, da zadevna institucija po prejemu pritožbe prevzame pobudo za priznanje nepravilnosti in ponudi ustrezno popravo. V nekaterih primerih je to preprosto opravičilo.

Institucija s tovrstnim ukrepanjem dokaže svojo zavezanost izboljšanju odnosov z državljani. Prav tako pokaže, da se zaveda svoje napake in se lahko tako v prihodnje izogne podobnim nepravilnostim. V takih okoliščinah kritična ocena varuha človekovih pravic ni potrebna. Če pa se pojavi sum, da je bil posamezni primer morda posledica temeljne sistemske težave, se lahko varuh človekovih pravic odloči začeti preiskavo na lastno pobudo, čeprav je bil ta posamezni primer rešen v skladu s pritožnikovimi željami.

3. Kritične ocene v primerih, v katerih sporazumna rešitev ali osnutek priporočila nista primerna

Iz zgoraj navedenega je razvidno, da so številne kritične ocene izraz zamujenih priložnosti. Najboljši izid bi bil ta, da bi zadevna institucija priznala nepravilnost in ponudila ustrezno popravo krivice, ki je v nekaterih primerih lahko preprosto opravičilo. Če bi institucija to storila, kritična ocena ne bi bila potrebna.

Vendar pritožnik nima vedno prav, zadevna institucija pa ima pravico braniti svoje stališče. V približno polovici primerov, ki jih institucija ne reši v začetni fazi, se na koncu ugotovi, da nepravilnosti ni bilo. V teh primerih institucija v zadoščenje varuha človekovih pravic (v nekaterih primerih pa tudi v zadoščenje pritožnika) uspešno pojasni, zakaj je bilo njeno ravnanje upravičeno in zakaj ne bo spremenila stališča.

Če se varuh človekovih pravic z institucijo ne strinja in ugotovi nepravilnost, zaradi katere bi morala biti krivica, storjena pritožniku, popravljena, navadno predlaga sporazumno rešitev. Če institucija tak predlog zavrne brez tehtnih razlogov, je običajno naslednji korak osnutek priporočila.

V primerih, v katerih varuh človekovih pravic meni, da institucija verjetno ne bo privolila v sporazumno rešitev ali da taka rešitev ne bi bila primerna, lahko neposredno izda osnutek priporočila. Varuh človekovih pravic želi s predlogom sporazumne rešitve doseči dogovor med zadevno institucijo in posameznim pritožnikom, ki si pogosto prizadeva za osebno popravo krivice. Če nepravilnost, ki bi morala biti odpravljena, zadeva predvsem javni interes, se lahko varuhu človekovih pravic zdi primerneje pripraviti osnutek poročila, nato pa predlagati sporazumno rešitev.

V tem okviru je treba kot obliko poprave krivice posebej omeniti opravičilo. Da bi bilo to učinkovito, mora biti iskreno. Opravičilo, ki se ne zdi iskreno, položaj samo še poslabša. Verjetneje je, da bo pritožnik verjel v iskrenost opravičila, če mu ga institucija ponudi na lastno pobudo, kot pa če ga dobi v odgovor na formalni predlog varuha človekovih pravic. Zato ta pogosto meni, da predlog za sporazumno rešitev v obliki opravičila ne bi bil koristen. Koristnost osnutka priporočila za opravičilo pa je še manj verjetna.

Če za odpravo nepravilnosti ni mogoče storiti ničesar, je kritična ocena pravično in učinkovito sredstvo za zaključitev primera.

V takih okoliščinah je kritična ocena pravična do pritožnika in do zadevne institucije. Do pritožnika zato, ker potrjuje, da je bila pritožba upravičena, čeprav poprava krivice ni mogoča, do zadevne institucije pa zato, ker gre za rezultat postopkov varuha človekovih pravic, ki so zasnovani za zagotovitev, da je institucija obveščena o domnevah, zahtevkih, dokazih in trditvah, ki jih predloži pritožnik. Z istimi postopki se instituciji daje možnost, da še pred izdajo kritične ocene navede svoje stališče ob popolni seznanjenosti s primerom zoper njo.

Kritična ocena je učinkovita, ker se z njo prepreči podaljšanje preiskave, ki za pritožnika ne more privesti do nikakršne poprave krivice.

Kar zadeva javni interes, se s sámo oceno zagotavlja potrebni poučevalni vidik. Institucija, na katero je kritična ocena naslovljena, bi morala iz nje izluščiti ustrezna spoznanja za prihodnost. Kaj je ustrezno, je odvisno od zadevne nepravilnosti. Pri enkratnem dogodku je na primer mogoče, da nadaljnje ukrepanje ne bo potrebno.

4. Kritične ocene po zavrnitvi sporazumne rešitve ali osnutka priporočila

Če institucija privoli v predlog za sporazumno rešitev ali sprejme osnutek priporočila, se na tej podlagi primer navadno zaključi.

Če pritožnik zavrne predlagano sporazumno rešitev brez tehtnih razlogov, varuh človekovih pravic običajno meni, da nadaljnje poizvedbe v zvezi s primerom niso upravičene.

Če institucija zavrne predlog za sporazumno rešitev ali osnutek priporočila, so lahko posledice različne.

Varuh človekovih pravic lahko po preučitvi odgovora institucije zavzame stališče, da mora svojo prvotno ugotovitev nepravilnosti spremeniti.

Če podrobno mnenje institucije o osnutku priporočila ni zadovoljivo, lahko varuh človekovih pravic pošlje posebno poročilo Evropskemu parlamentu. Kot je varuh človekovih pravic prvič poudaril v letnem poročilu za leto 1998, je možnost predstavitve posebnega poročila Evropskemu parlamentu neprecenljiva za njegovo delo. Zato se posebna poročila ne bi smela predstavljati prepogosto, ampak samo v zvezi s pomembnimi zadevami, v katerih lahko Parlament ukrepa, da bi pomagal varuhu.

Nazadnje se lahko varuh človekovih pravic odloči zaključiti primer s kritično oceno, bodisi ko institucija zavrne sporazumno rešitev bodisi če njeno podrobno mnenje o osnutku priporočila ni zadovoljivo.

V nekaterih primerih se lahko primer zaključi s kritično oceno, ker je po mnenju varuha človekovih pravic institucija prepričljivo dokazala, da kljub obstoju nepravilnosti poprava krivice, predlagana v sporazumni rešitvi ali osnutku priporočila, ni primerna, druge rešitve ali odprave krivice pa niso mogoče. V takih primerih je kritična ocena po naravi v bistvu enaka rezultatu, ki bi bil dosežen, če bi bil primer zaključen brez sporazumne rešitve ali osnutka priporočila.

Na žalost so tudi primeri, v katerih institucija zavrne predloge varuha človekovih pravic iz razlogov, ki niso prepričljivi. Najti pa je mogoče tudi primere, v katerih institucija noče priznati ugotovitve nepravilnosti, ki jo sporoči varuh človekovih pravic.

V takih primerih obstaja tveganje ogrozitve moralne avtoritete varuha človekovih pravic ali zmanjšanja zaupanja državljanov v Evropsko unijo in njene institucije. Mednarodne izkušnje kažejo, da je institucija varuha človekovih pravic najučinkovitejša, če so načela pravne države dobro ustaljena in so vzpostavljene dobro delujoče demokratične ustanove. V takih okoliščinah javni organi navadno upoštevajo priporočila varuha človekovih pravic, čeprav niso pravno zavezujoča in se taki organi z njimi ne strinjajo.



[1] Na podlagi člena 228 Pogodbe o delovanju Evropske unije je varuh človekovih pravic pooblaščen za preiskovanje nepravilnosti pri dejavnostih „institucij, organov, uradov ali agencij Unije razen Sodišča Evropske unije pri opravljanju njegove sodne funkcije“. Zaradi kratkosti se v tem besedilu izraz „institucija“ uporablja za sklicevanje na vse institucije, organe, urade in agencije EU.

[2] Letna poročila varuha človekovih pravic vključujejo številne primere, v katerih so institucije popravile krivico, storjeno pritožnikom.

2015

Putting it Right? - How the EU institutions responded to the Ombudsman in 2015

Putting it Right? - Annex - Detailed analysis of the responses to the Ombudsman’s remarks, recommendations and proposals in 2015

2014

Putting it Right? - Annex - Detailed analysis of the responses to the Ombudsman’s remarks, recommendations and proposals in 2014

Putting it Right? - How the EU institutions responded to the Ombudsman in 2014

2013

Putting it Right? - Annex - Detailed analysis of the responses to the Ombudsman’s remarks, recommendations and proposals in 2013

Putting it Right? - How the EU institutions responded to the Ombudsman in 2013

2012

Putting it Right? - Annex - Detailed analysis of the responses to the Ombudsman’s remarks, recommendations and proposals in 2012

Putting it Right? - How the EU institutions responded to the Ombudsman in 2012

2011

Report on responses to proposals for friendly solutions and draft recommendations - How the EU institutions complied with the Ombudsman’s suggestions in 2011

Follow-up to critical and further remarks - How the EU institutions responded to the Ombudsman’s recommendations in 2011

2010

Follow-up to critical and further remarks- How the EU institutions responded to the Ombudsman’s recommendations in 2010

2009

Follow-up to critical and further remarks- How the EU institutions responded to the Ombudsman’s recommendations in 2009

2008

Follow-up to critical and further remarks - How the EU institutions responded to the Ombudsman's recommendations in 2008

2007

Follow-up to critical and further remarks - How the EU institutions responded to the Ombudsman's recommendations in 2007

2006

Study of follow-up given by institutions to critical remarks and further remarks made by the Ombudsman in 2006